Sandra Bašič Hrvatinova pravi, da se vsi ukvarjamo z zakoni, nihče pa se ne ukvarja kaj si Slovenci od RTVja želimo. Kaj potrebujemo. 100% se strinjam.

Ali v pogojih komercializacije medijskega trga RTV Slovenija res ne more najti prostora pod tem kapitalističnim soncem? Lahko, če bi povprašala poslušalce in gledalce kakšnih programov si želimo. Pa ne samo toliko da od nas izve, da si želimo kvalitetnih programov. Vsi od vsake storitve in produkta kjerkoli pričakujemo kvaliteto ( visoko kvaliteto). To je za današnjega človeka osnova, brez katere se uporabnik storitve za to storitev sploh ne odloči. RTV Slovenija mora raziskovati dalje vse toliko časa, da ugotovi, katere so tematike v družbi, ki ljudi zanimajo.  Raziskovati mora stalno, ter temu prilagajati vsebino. Da pa se to doseže, je potrebno na RTVju organizirati službo trženja po modelu podjetij, pa ne slabih slovenskih ampak najboljših multinacionalnih. Oddelek za marketing ne sme biti le prodajalec oglasov ampak  vsakodnevni raziskovalec kaj ljudje gledajo, kaj si želijo gledati. Marketing mora tako postati ključni usmerjevalec vsebin znotraj določenih demokratičnih okvirov pluralizma.

Ali mi lahko RTV Slovenija ponudi nekaj, kar mi drugi ne ponujajo? Ja mora mi ponuditi nekaj drugega, ker sicer ne vidim smisla, da jo gledam. Torej če mi ponudi nekaj kar drugje ne dobim, bom poslušal in gledal. Če mi ne, žal ne bom.

Pa začnimo s problemi s katerimi se srečuje slovenska družba in kako jim RTV Slovenija lahko pri tem pomaga. Za razvoj družbe je prvi korak zavedanje problema. RTV lahko pri tem odigra ključno vlogo. Potrebna je samo kreativnost in stik z realnostjo slovenske družbe. In stik s svojimi gledalci in poslušalci.  Ljudi je najprej potrebno vprašati, katere tematike jih zanimajo. Glede na situacijo v naši družbi mislim, da jih je praktično neskončno.

Zavedanje problema v družbi je prvi korak. Izobraževanje je drugi korak. Dobri zgledi in navduševanje nad reševanjem situacije v pozitivno smer. Individualne, družinske, poklicne, podjetniške, kulturne, študijske, zaposlitvene, občinske, javne, izobraževalne,…….  Pri vsaki od teh tem lahko najdemo neskončno podtem.

Damo samo nekaj primerov:

• Nihče v Sloveniji nas še ni učil, kako naj vzgajamo svoje otroke
• Nihče nas še ni učil kako naj se znebimo depresivnosti ( mimogrede vrednostno v Sloveniji pojemo toliko antidepresantov kot ženske porabijo za menstrualno higieno)
• Nihče nas v tej družbi še ni učil, kako naj si načrtujemo svojo kariero
• Nihče nas še ni učil kako poskrbimo za svoje zdravje ( mimogrede definicija zdravja po WHO: zdravje je stanje popolne telesne, duševne in družbene blaginje in ne le stanje brez bolezni in invalidnosti)…..
• Nihče nas še ni učil kako naj nehamo pretepati svoje žene
• Nihče nas še ni učil, kako naj se rešimo alkohola
• Nihče nas še ni učil kako naj si načrtujemo potovanje v posamezno državo tega sveta,…
• Nihče  nas še ni učil kako naj si na tem svetu izbiramo šolanja….

In po ozaveščanju, informiranju in izobraževanju potrebujemo še malo sprostitve. Nam lahko ponudi tudi to? Lahko. Če hoče.

Bomo pripravljen med temi oddajami gledati komercialne oglase iz katerih se ti programi lahko finacirajo?  Seveda. Če bo zato naša naročnina nižja, verjamem, da bi se s tem strinjali praktično vsi državljani. Lahko najdemo financerje programov? Lahko, seveda lahko. Ker obstajajo v družbi podjetja in posamezniki, ki imajo interes biti družbeno odgovorni in verjamem, da bi s tem namenom bili pripravljeni oddaje sponzorirati in v njih oglaševati.

Torej je za RTV Slovenija prihodnost v Sloveniji? Seveda. 100%.  Če bo le zadovoljevala potrebe vseh posameznikov te družbe. Drugače žal ne.

Zakaj ne? Ker v Sloveniji žal še nimamo razjasnjenih pojmov kaj trženje je in kaj trženje ni. Kako naj si sicer razlagam dejstvo, da kadrovske agencije iščejo tržnike za prevažanje pralnega praška iz zgornje v spodnjo kungoto. Dobesedno. In če ”ala” strokovna kadrovniška (HR) javnost ne zna ali noče uporabljati pravih strokovnih izrazov  za nazive posameznih delovnih mest tega verjetno ne moremo pričakovati od podjetij. Ali pač. Ne še več, podjetja, ki želijo zaposliti pospeševalca prodaje s srednjo šolo so ugotovila, da bodo dobili več prijavljenih na razpis, če bodo delovno mesto poimenovali tržnik.

Po mojem mnenju je izraz tržnik v Sloveniji naredil precej škode,saj ne vemo ali gre za prodajalca ali gre za marketingaša, ali pa gre za generalista, ali pa… Ne vem točno, ker je praviloma profil posameznika, ki dela v marketingu precej precej drugačen od profila posameznika, ki dela v prodaji. Težko je pričakovati, da bi v eni osebi dobil posameznika, ki je odličen na obeh funkcijah, ki sta si po naravi dela in profilu precej različni. V multinacionalkah se namreč stalno bije produktivni boj med prodajalci in marketingaši.

Drugo dejstvo, ki potrjuje trditev, da v Sloveniji ne vemo prav dobro kaj pomeni marketing je to , da  obstajajo uprave podjetij brez člana za marketing ali pa to funkcijo( mimogrede) lahko poleg osnovne opravlja še član upre za finance ali pa član uprave za organizacije četudi v življenju še nikoli ni delal v marketingu ali v prodaji. Ima pa ”ZASLUGE za narod”. Je nekdo, ki bo generalnemu direktorju kimal.  In to je tisto, kar je pokopalo tudi MURO in njeno blagovno znamko. Ker smo bili 100% prepričani, da imamo uveljavljeno in odlično blagovno znamko. Mogoče nekoč, ko smo imeli monopol, ampak tega je minilo že cca 20  let. In vsako leto je blagovne znamke MURA manj. Manj prvih pomislekov na Muro, ko se posamezniki odločamo o nakupu oblačil, manj pripravljenosti plačati precenjeno blago, pa četudi izpod istih rok kot oblačila Boss.

Sorry Guys dajmo karte na mizo. Če na poslovnem srečanju povem, da imam oblačila iz MURE, me vprašajo WHAT? Če rečem Boss je vsem jasno. Torej kako je z blagovno znamko MURA? In kot kupec blagovne znamke, če sem pameten, bom pač 200 ali 300 ali 500 ali 1000 EUR dal v tisto blagovno znamko, ki bo pri čim več mojih znancih in prijateljih vzbudila večje zanimanje in odobravanje. In če damo na tehtnico cene MURA vs PRADA, VERSACHE,… potem nam je hitro jasno. In zakaj je PRADA(1913) dosegla toliko več, pa četudi je le 12 let starejša od Mure(1924)? In Murine šivilje znajo odlično šivati. Odgovor je verjetno na dlani.

Blagovna znamka ni nekaj kar je v glavah uprav ampak tisto, kar je v glavah  kupcev MURA artiklov in kar je v glavah kupcev njene konkurence. Kaj si želijo kupovati, kako si želijo kupovati, koliko so pripravljeni plačati za produkte in storitve, kje se informirajo, kako odločajo o nakupu, kako si želijo plačevati, komu proizvode priporočajo, komu jih odsvetujejo in zakaj, kakšno ponakupno storitev želijo, …..

V Sloveniji je očitno da je za nekatere tudi po 17ih letih ”tržno naravnane družbe” upravljanja blagovne znamke še precejšen BAU BAU. In čemu pripisujem vzroke? Generalni direktorji se pravega mednarodnega marketinga in mednarodne prodaje niso nikjer mogli naučiti. Noben MBA in noben doktorat  jim tega znanja ( znanje pomeni sposobnost nekaj izvesti v praksi ) ne more dati. In zato tudi ne vedo, ne čutijo in ne morejo vedeti in čutiti( feeling) kaj vse funkcija marketinga obsega. Zato ne znajo pripraviti pravega opisa del in  nalog članu uprave za marketing, kaj šele, da bi uspešnost marketinške funkcije znali spremljati, nadzorovati in izboljševati.

Pravi prodajalec in pravi marketingaš se namreč naredita na terenu v borbi s konkurenco in le takšni posamezniki so lahko člani uprave za trženje (za prodajo in za marketing). Jasno vedo in čutijo iz lastnih izkušenj, kaj pomeni dnevna borba za vsako polico,  za vsako denarnico, kaj pomeni dnevna borba za glave(razmišljanja)  kupcev. In ker tega v YUGO šoli nismo vzeli, ker nam je bil trg prinešen na krožniku, danes padamo na izpitih. Na izpitih o upravljanju blagovnih znamkah,  ki zahtevajo precej več kot le izvezen logotip na majicah in kapicah, novoletne koledarje  ter lepo oblečene manekenke na oglasnem plakatu 200 metrov od hiše generalnega direktorja. Kaj več pa v kakšnem od naslednjih blogov.

Ker tovrstnega dogovora med potencialnimi naročniki storitev in ponudniki rešitev ni, so se pojavili novi modeli sodelovanja, ki skupna partnerstva sklepajo na prihodnjih pričakovanih donosih. Definirajo se ključne poslovne funkcije v podjetju, dogovori se enakovredni profit share in podjetja imajo odlično odskočno desko, da postanejo visoko inovativna in tržno uspešna, saj imajo partnerji, ki vodijo posamezne poslovne funkcije podjetja interes v podjetje pripeljati svetovno znanje, načine dela, pristope in orodja…

Kaj tovrstni modeli za družbo danes pravzaprav pomenijo?

Pomenijo, da bodo na dolgi rok preživela le tista podjetja in posamezniki, ki se bodo sposobni povezati v partnerske  skupine, trenutno poslovanje držati na točki preloma ter energijo vlagati v razvoj novih produktov in storitev, ki bodo prinesla izjemne preskoke od trenutno uporabnih. To pa bodo sposobna narediti le tista partnerstva, ki bodo v svoje produkte in storitve integrirala svetovne trende, svetovne in lokalne potrebe, potrebe posameznikov in pričakovanja družbe, vrhunska znanja in tehnologije celostnega upravljanja podjetij, končno ne le na papirju ampak v resnici. Tovrstna podjetja bodo s svojimi produkti in storitvami prinesla novo dimenzijo bivanja, upravljanja podjetij, izvajanja javnih storitev, upravljanja medijev itd.

Zaradi izjemne dodane vrednosti, bo po tovrstnih produktih in storitvah povečano povpraševanje, kreirala se bodo nova delovna mesta in nov razvojni cikel bo sledil. Ideje se bodo začele komercializirati in postale masovno uporabljene in praktično vsakodnevno uporabljane. Pojavile se bodo nove storitve, novi poslovni modeli in produkti. Jasno bodo imeli izražene nove vrednote,ki jih vsi v sebi globoko čutimo, a jih kot družba še nismo sposobni jasno artikulirati, ker nas je strah soočenja s situacijo, ki bi jih priznanje teh vrednot za seboj potegnilo.  Posamezniki in podjetja , ki si bodo te vrednote upali živeti v svojih dejavnostih že danes, bodo zmagovalci v prihajajočem rastočem ciklu.

Danes je predsednik države našim otrokom govoril o učenju in izobraževanju,  pa o znanju. Pri tem pa je otrokom nekaj pozabil obljubiti. Da jim bomo kot država pomagali, da njihov oče ne bo več tepel njihove mame in njihova mama ne njihovega očeta.  To pomeni zavzemati se za vrednote znanja. Ustvariti take pogoje, da znanje lahko vzcveti. Tudi v teh 30% slovenskih družin. Če bi vprašali otroke kako, bi nam natrosili že tisoče idej.

Srečno šolarji, veliki in mali!

Podobnih primerov je, če vsak pogleda pri sebi, kolikokrat bi lahko plačal storitev brez računa, če le tega izrecno ne bi zahteval, ogromno. Torej kako eliminirati sivo ekonomijo? Ukiniti plačevanje z bankovci in kovanci. Sprejeti zakon, da so vsa plačila do 10 EUR brez provizije bank, ker banke dejansko s tem profitirajo, znižati provizije na letnem nivoju, sprejeti degresivne lestvice provizij na kartično plačevanje in določiti najvišjo možno stopnjo provizij za posameznike in za podjetja.

Na ta način bi takoj dosegli transparentnost celotne ekonomije in poleg osnovnih tokov črne ekonimije dobili dejansko pravi vpogled v finančne tokove nevladnih organizacij, cerkvenih organizacij, zdravniških, zdraviliških, zdravilskih dejavnosti, parapsiholoških dejavnostih, raznih inštrukcij po domovih,  in ostalih. Kar naenkrat nam bo postalo jasno, koliko denarja se kje pretaka po dejavnostih, ki jih sedaj nihče ne nadzoruje in jih dejansko zaradi takšnih in drugačnih vzrokov ne želimo niti javno priznati, kaj šele sprejeti kot deldružbe, ki bi tako kot ostali priznani subjekti družne poročal o svojem finančnem in premoženjskem stanju.

Ko bodo transparentni tudi vsi finančni tokovi med vsemi subjekti v družbi, takrat bomo šele lahko začeli upravljati državo na približno nerizičen način, saj nam bodo indikatorji, s katerimi bomo posamezne ukrepe spremljali , kvaliteto naših ukrepov zelo nazorno prikazali.Ukrepe bomo zaradi transparentnosti ekonomskih tokov lahko b začetnih fazah izvajali na majhnem vzorcu družbenih subjektov, in šele, če se bo ukrep na manjši skupini pokazal kot učinkovit, ga bomo razširili na celotno regijo ali državo.

Transparenca finančnih tokov je ključna za spremljanje reševanja finančne situacije države kot institucionalizirane celote vseh državljanov in ukinitev plačevanaja z bankovci in kovanci, bi k temu pogoju precej doprinesla.

Da Slovenec čaka 40 let, da njegova razmišljanja doma sploh kdo opazi, medtem ko ga berejo po celem svetu je  sramota.  Je ignoranca brez primere.

Nas bo to kaj naučilo?  Bomo v bodoče sposobni integrirati ves potencial, ki ga Slovenski narod ima?

Naj gospodu čestititam za njegovo obletnico.  Ne morem.  Ker ni kaj  čestitati.  Raje se mu opravičim v imenu države in se mu zahvalim za pokončnost, upanje in zanos.  Zanos razmišljati, deliti, ozaveščati, …

Boris hvala. In srečno!

Zakaj niso želeli biti imenovani in zakaj so kljub temu dajali izjave medijem ?

http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042293843

ČLANI EKSPERTNE SKUPINE:

Ekspertno skupino, ki jo je aprila imenovala kulturna ministrica Majda Širca, sicer sestavljajo Sandra Bašič Hrvatin, Boris Bergant, Irena Brglez, Cene Grčar, Dejan Jelovac, Iztok Jurančič, Tanja Kerševan Smokvina, Miran Lesjak, Matej Makarovič, Marko Milosavljević, Brankica Petković, Marko Prpič, Grega Repovž, Mile Šetinc, Andraž Teršek, Barbara Verdnik, Jože Vogrinc, Emil Zakonjšek, Suzana Žilič Fišer in Jurij Žurej.

Vir. Dnevnik.si

http://www.mf.gov.si/slov/proracun/priprava_08_09/rebalans/02_REB2009II_posebni_del.pdf

Po podatkih KPMG ima Slovenija najvišje osebne davčne stopnje na svetu.

Zanimivo je to, da je druga Hrvaška.se lahko vlečejo kakšne vzporednice?  Lahko to pomeni, da je navada železna srajca, ki jo državne birokracije in vlade nosijo še iz bivše Juge?

http://www.kpmg.com/Global/PressRoom/PressReleases/Pages/Global-decline-personal-tax.aspx

In kako bomo na taki osnovi uspeli pritegniti globalni intelekt?

In od kje in kam naš denar?

Zadnji rebalans proračuna in zakaj ni primerjave z proračuni 08, 07, 06, 05, 04?:

http://www.mf.gov.si/slov/proracun/priprava_08_09/rebalans/01_REB2009II_splosni_del.pdf

haha RT @DC43 “The WHO ranks our health-care 37th in the world between Costa Rica and Slovenia. Suck it Slovenia!” Stephen Colbert yesterday

Se bomo kaj zazrli vase ali bomo raje napeli vse sile, da poročilo WHO diskvalificiramo?

Obstoječi blog sem odprl z namenom podeliti pogled na razvoj slovenske družbe na prehodu iz post socialistično kapitalistične dobe v novo dobo, ki nam je bolj ali manj še vsem neznana. Neznana, ker se nam zgodba o uspehu ob 100.000 brezposlenih ne zdi več zgodba o uspehu. Ker se nam prepolni zapori ne morejo zdeti velika zgodba o uspehu. Ker se nam nasilje med najstniki v šolah ne more zdeti velika zgodba o uspehu in ker se nam nasilje v družinah ne more zdeti velika zgodba o uspehu.

Ob opazovanju načina komuniciranja v družbi sklepam, da še vedno ni prostora za dialog.  Da še vedno nismo sposobni sprejeti drugačnih mnenj, da še vedno nismo sposobni sprejeti drugačnih praks, drugačnih obnašanj, drugačnega načina komuniciranja, drugačnega načina vrednotenja dela in znanja.  Pretekli vzorci in masovno mnenje nas prevzamejo bolj kot trdno in svobodno lastno razmišljanje in izražanje, kar je osnovni pogoj za začetek kvalitetnih sprememb v družbi kot celoti. Na privatnem in na družbenem področju.

Za temeljito analizo družbenega stanja je potrebno odpreti dialog. Ne dialog v obliki govorov na tiskovnih konferencah ,dogodkih in proslavah ampak dialog med posamezniki (povezovanje in pogovor) na vseh nivojih v vseh strukturah družbe, v vseh vrstah organizacij in inštitucij. Potrebno se je zazreti vase, trezno je potrebno oceniti situacijo, tako pri sebi kot v širšem družbenem, evropskem in globalnem okolju. Izgovori, da tovrstnega zavedanja ne potrebujemo, ker je to za majhno Slovenijo preveč , se nam bodo vrnili kot boomerang na popolnoma enak način, kot se nam danes vrača boomerang ne-globalno trženjsko vodenih podjetij in netransparentno prerazporejanje imetja, ki ga je desetletja ustvarjalo 2 milijona ljudi. Potrebujemo glabalni pogled z jasnimi detajli, ki nam determinirajo vsakdanje življenje.  Zgodovinsko gledano nismo navajeni ne prvega in ne drugega. In ker je svet in ker so detajli in dejstva za nas prej kot ne novost, tudi ne znamo prisluhniti posamezniku kot članu organizacije, kot zaposlenemu, kot študentu, kot upokojencu, kot članu cerkve, kot državljanu.  Tega ne znamo, ker tovrstnega znanje in navade v družbi ne obstaja jo,saj smo bili družba kot taka izvzeti iz razvojne znanosti, ker smo bili na eni strani ravno prav razniti, da nas ni bilo potrebno razvijati s strani mednarodnih organizacij in premalo razviti, da bi sami gradili znanja in veščine, ki  jih je v imenu razvojne znanosti zahodni svet uspešno ( zase) uporabljal za neformalno in praktično podaljševanje kolonizacijske dobe. Po drugi strani pa smo bili nekako naučeni, da je drugačno mnenje napačno.In bolj se odpiramo navzven bolj nas je strah,ker je drugačnih mnenj precej večkot le eno.

Nekaj znanj povezovanja, vključevanja in dialoga je v Slovenijo sicer prišlo po vstopu v Evropsko unijo,  preko mehanizmov razvojnih skladov, vendar je njihov primarni namen sposobnost posameznikov pri izpolnjevanju obrazcev za pridobivanje evropskih sredstev. V razvojnih agencijah se namreč pogosto dogaja, da zase ali za naročnike pišejo fiktivne projekte, dejanskega načrtovanja in usklajevanja z deležniki na projektu pa se lotijo šele, ko so sredstva že odobrena. Na tej točki se razvojni projekti ujamejo v past, saj dejstva na terenu kažejo drugačne  kot predpostavljena dejstva, ki smo jih mi uporabili za pripravo strategije razvojnih projektov, po kateri smo tudi razdeljevali sredstva in vire znotraj projekta in jih bomo morali kasneje tako, če so nam bila odobrena, tudi dolžni porabiti.  To kaže predvsem na to, da organizacije ( deležniki na razvojnih projektih)  med seboj še ne sodelujejo dovolj, saj bi sicer imele projekte že pripravljene in bi razvojne agencije dejansko le izpolnile prijavne obrazce. Primere i zključevanja iz dialoga imamo tudi na javnih področjih, ko v imenu državljanov ali v imenu različnih strok govorijo posamezniki in interesne skupine naklonjene obstoječim vladam.

Za naslednji razvojni korak je potrebno vspostaviti medorganizacijske  dialoge in dialoge znotraj organizacij. Veliko njih. Posamezniki iz vseh nivojev, se morajo povezovati s posamezniki na vseh nivojih v  organizacijah, ki so lahko njihovi potencialni dobavitelji, kupci, partnerji na projektih, sovlagatelji, solastniki in tako naprej. Posamezniki morajo razmišljati o tem, s kom vse se morajo še povezati, da bodo svoje produkte in storitve ali padejavnosti opravljali še bolje.

Kvaliteta implementacije je odvisna od kvalitete načrtovanja, kvalitetno načrtovanje od kvalitetne analize stanja, kvalitetna analiza stanja od poštenosti in sposobnosti pogledati resnici v oči. Kaj se dogaja? Kakšno je stanje? Kakšni so trendi stanja v družbi tako ožji kot širši? Kakšno je obnašanje posameznikov, kakšna so njihova razmišljanja in kakšna so njihova čutenja.  Strahovi posameznikov na eni strani in vehementnost mnenjsko močnejših na drugi strani nam za kvalitetno analizo še vedno predstavljajo precejšnjo oviro.

V razvoj vseh vrst izdelkov in storitev ter prostovoljnih,  individualnih in javnih dejavnosti moramo nujno vključiti končne uporabnike in maksimalno število deležnikov.  Državljani nam morajo povedati kaj želijo od države. Študentje  morajo povedati kakšne izobraževalne programe želijo. Podjetja morajo povedati, kako so zadovoljna z razvojno raziskovalno dejavnostjo. Državljani nam morajo povedati kako so zadovoljni z zdravstvenimi storitvami.  Samo strokovnjaki tukaj niso več dovolj. Potrebno je vključiti vse organizacije in inštutucije ter posameznike, ki se jih posamezna problematika ali področje znotraj nje dotika in napodlagi odprtega dialoga začeti s poštenim in objektivnim ocenjevanjem nastale situacije.   Šele ko bomo to storili zavestno in brezkompromisno, se bomo lahko učinkovito začeli pogovarjati o pripravi dolgoročne strategije razvoja. Vsako razmišljanje o napredku brez objektivne ocene situacije, ki vključuje vse pore družbe je brcanje v temo, tako kot je v bitki vojakom ukazati pripraviti napad a jim dati napačne koordinate, kje se v trenutku napada nahajajo.

Vesel bom vseh obiskovalcev strani in bralcev posameznih razmišljanj na temo razvoja v Sloveniji. Na temo, kako vzpostaviti družbo, ki bo samostojno in suvereno nastopala v lokalnem, regionalnem in globalnem okolju.  Še prav posebej dobrodošli s svojimi prispevki in komentarji, predlogi kako izboljšati članke, in vprašanji bodisi namenjeni meni ali pa obiskovalcem strani NOVI RAZVOJ. Če želite, da vaš članek ali komentar na določeno temo objavim v glavnem delu bloga to soročite.

Iskreno želim, da stran postane ključno vozlišče razmišljanja o boljši Sloveniji. To pa lahko  postane le s skupnimi močmi vseh, ki nam ni vseeno in ki ne razmišljamo o tem, da se ne da nič narediti ali pa celo o tem, da bi se mogoče raje izselili iz Slovenije.

Dobrodošli doma, dobrodošli nazaj!

Primož

Žive naj vsi narodi

ki hrepene dočakat’ dan,

da koder sonce hodi,

prepir iz sveta bo pregnan,

da rojak

prost bo vsak,

ne vrag, le sosed bo mejak!

F.Prešeren